Branje Svetega pisma, duhovne besede, je mesenemu človeku zelo težko in odbijajoče. Koliko lažje je brati kvaziduhovno literaturo! A pri kvaziduhovnosti ostaneš tam, kjer si - otopel in mrtev, brez usmiljenja, brez ljubezni, pri Bibliji pa oživiš.
Primerjavo med mojimi popravki, novim SSP prevodom in Biblijo kralja Jakoba si lahko pogledate in naložite na svoj računalnik z naslednje povezave: povezava do pdf datoteke
Moji popravki so sicer daleč boljši od novejših prevodov - mestoma tudi od Chrastkovega prevoda iz leta 1914, a Biblija kralja Jakoba (King James Bible) je vendarle zrel sadež reformacije brez primerjave, ki ga priporočam vsakomur.
In še nekaj priporočam: pisma so sicer razdeljena na poglavja, a ne prenehajte z branjem tam, kjer se konča poglavje. Velikokrat se misel nadaljuje in je tako umetno prekinjena.
Poskušal bom dati samo kratke komentarje, a vedite, da se da o marsičem povedati veliko, veliko več. Ni meja :) Naj vas zato moji ali komentarji kogarkoli drugega ne uspavajo, da ne bi sami brali Svetega pisma.
Pismo Rimljanom 6
1 Kaj bomo torej rekli? Naj vztrajamo v grehu, da se pomnoži milost?
Ja, glede na povedano v prejšnjem poglavju - bolj ko se pomnoži greh, še bolj se pomnoži milost - bi utegnil kdo pomisliti, da je potem dobro, če vztrajamo v grehu, a temu ni tako.
2 Bog ne daj. Le kako bi mi, ki smo umrli grehu, mogli še živeti v njem?
Odgovor na prejšnje vprašanje je: "Ne."
Sicer pa je v tem verzu izredno močna misel. Ko te skuša premamiti kakšno poželenje, ki je proti pravi in božji ljubezni, lahko rečeš sam sebi in tudi duhovom skušnjave: "Umrl sem za greh. Mrtev sem za to."
3 Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Jezusa Kristusa, krščeni v njegovo smrt?
4 Z njim smo preko krsta pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Očetovo veličastje povzročilo, da je Kristus vstal od mrtvih, tudi mi hodili v novem življenju.
Vodni krst je tudi sicer slika smrti, kjer si pod vodo, pod površjem, brez zraka, a potem te roka drugega dvigne iz objema smrti in te potegne v življenje. To je simbol smrti, a hkrati je tudi simbol drugega rojstva. Kakor si v maternici v vodi, tako si tudi pri krstu v vodi in potem prideš ven, v življenje. In še nekaj - voda te tudi očisti in kot taka je simbol očiščenja, opravičenja, ki ti je dano po veri v Kristusovo smrt in vstajenje. Krst kot obred je nepomemben in ne more nikogar rešiti - pomembna je vera - vera je tista, ki rešuje. Najprej vera, potem krst.
5 Če smo bili skupaj posajeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja:
6 vedoč, da je naš stari človek križan z njim, da bi bilo telo greha uničeno, da bi mi od sedaj naprej več ne služili grehu.
Ko sprejmeš vero, kateri sledi krst (če je le možno - jaz še nisem bil krščen z vodo - če ne štejem škropljenja, ko sem bil še dojenček), se odločiš, da si umrl za zlo in z upanjem v Jezusa Kristusa sprejmeš ljubezen.
7 Kajti kdor je umrl, je osvobojen greha.
Ko si mrtev, več ne grešiš in tako si rešen suženjstva grehu. Nisi pa rešen posledic grešnega življenja - če nisi sprejel Kristusa, te sodba še čaka in to ni hec.
8 Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli,
On je vstal od mrtvih in živi in tudi mi bomo, če le verujemo vanj.
9 saj vemo, da Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti.
10 Kajti s tem, ko je umrl, je enkrat umrl grehu, v tem, ko pa živi, živi Bogu.
Tako on in tako tudi mi.
11 Tako se tudi vi imejte za mrtvega grehu, a živega za Boga po Jezusu Kristusu, našem Gospodu.
Kot že rečeno - izredno močno orožje kristjana proti skušnjavam in zlu. Mrtev za greh, a živ za Boga, za ljubezen. Mrtev za sebe in svoje navidezne potrebe, a živ za druge in potrebe drugih.
12 Zato naj ne vlada v vašem umrljivem telesu greh, da bi ga morali ubogati glede njegovih poželenj.
Torej ne gre za to, da z besedo rečemo: "Verujem v Kristusa," potem pa delamo, kar hočemo. To počne milijone protestantov v ZDA zadnjih dobrih 100 let. In ne gre za to, da se spovedujemo enih in istih grehov, kot to počne milijone katolikov v Evropi. Umreš grehu in pika. Za greh več ne obstajaš.
13 Tudi ne izročajte svojih udov grehu, da bi ti postali orodje krivičnosti, ampak izročite sebe Bogu, kot tisti, ki so živi med mrtvimi: svoje ude izročite Bogu, da postanejo orodje pravičnosti.
14 Kajti greh ne bo imel oblasti nad vami, saj niste pod postavo, ampak pod milostjo.
V nadaljevanju (Rim 7) nam Pavel na lep način pove, da kdor je umrl, ta ni več pod postavo. Tukaj pa to samo nakaže. Nismo več pod oblastjo greha, a tudi ne pod postavo, ampak pod milostjo.
15 Kaj torej? Naj mar grešimo, ker nismo pod postavo, temveč pod milostjo? Bog ne daj!
To ni jasno toliko ljudem, da je prav čudež, da kljub večkratni razlagi Pavla ljudje še vedno ne razumejo. Ne, če nisi pod postavo, še ne pomeni, da lahko grešiš ali da moraš grešiti. Kot da bi morilec (kar sva v Božjih očeh jaz in tudi ti, vsi), ki je pomiloščen, veselo zavriskal in šel naprej moriti. Če bo to storil, potem bo njegova kazen zelo huda. Ne, kristjan ne želi več početi gnusob.
16 Ali ne veste, da če se izročite komu kot služabniki, da bi mu bili pokorni; tistega služabnik ste, komur se pokoravate; bodisi greha za smrt, bodisi pokorščine za pravičnost.
Ali se bomo pokoravali grehu za smrt ali pa bili pokorni Bogu za pravičnost in življenje. Brez Jezusa niti nimamo izbire - lahko se odločimo samo za greh - z Jezusom pa se lahko odločimo.
17 A Bog naj bo hvaljen: saj ste bili sužnji greha, pa ste iz srca postali pokorni podobi nauka, ki vam je bil izročen.
To, da nismo več sužnji greha, gre hvala Bogu in ne nam. Gre hvala kristjanom pred nami, ki so ohranili Božjo besedo, ki so razmišljali o Svetem pismu. In za to gre zopet hvala Bogu. Gre za preobrazbo srca. Prej je naše srce sovražilo, potem ljubi. Prej je bilo lažnivo, sedaj je resnično... Tu se kaže moč vere.
18 Osvobojeni greha, ste postali služabniki pravičnosti.
19 Po človeško govorim zavoljo slabosti vašega mesa. Kakor ste torej predali svoje ude nečistosti in krivičnosti za krivičnost, tako predajte svoje ude pravičnosti za svetost.
Marsikdo misli, da biti duhoven pomeni čisto nič delati. Ko postaneš duhoven, šele začneš delati :) A to delo se razlikuje od dela nevernika. Na zunaj je lahko na prvi pogled celo zelo podobno, večinoma pa se razlikuje. Kristjan bo s težavo delal v tovarni strupov, rezal iz maternic nerojene otroke ali pomagal pri takšnem početju, ki je v večini držav sponzorirano s strani vseh državljanov, se ukvarjal z jogo, se klanjal kipcem... Po moje zaradi vesti slej ko prej ne bo mogel več početi tega.
Krivičnost = nepostavnost, nepoštenost; pravičnost = postavnost, poštenost;
postavnost – v skladu s postavo = z zakonom.
20 Kajti ko ste bili sužnji greha, ste bili osvobojeni pravičnosti.
Zanimivo razmišljanje, ampak resnično. Ko si suženj greha, nimaš čisto nič s pravičnostjo. Služiš grehu.
21 Kakšen sad ste imeli takrat od dejanj, ki se jih zdaj sramujete? Njihov konec je namreč smrt.
Kristjan se sramuje stvari, ki jih je počel v življenju predno je sprejel vero. Če se ne sramuješ stvari, ki si jih počel predno si sprejel vero, je zelo verjetno še nisi sprejel, ampak še vedno živiš v laži, da si jo sprejel. Včasih sem živel čisto normalno, kot večina ljudi in se nisem sramoval takšnih dejanj - še ponosen sem bil na njih - sedaj me je sram in mi je žal. A ne gre za to, da se obtožujem. Grehi so mi odpuščeni. In ko to vem, sem vesel, hkrati pa previden, saj vem, kaj je v meni - in to mora dokončno umreti.
In kakšen sad je človek prejel za to? Sovraštvo, zavist, jezo, prekletstvo, tudi bolezen ali poškodbo - skratka uničenje na mentalnem, čustvenem, fizičnem in duhovnem nivoju. Smrt.
22 A sedaj, ko ste osvobojeni greha in ste postali Božji služabniki, imate svoj sad za svetost, konec te pa je večno življenje.
Kristjanov sad je svetost - ne grešiš več in sad svetosti, svetega življenja pa je večno življenje.
sad = rezultat = konec
23 Plačilo za greh je namreč smrt; a Božji dar je večno življenje po Jezusu Kristusu, našem Gospodu.
Povedano še enkrat, da bi res vsi razumeli. Za grešna dela dobimo zasluženo plačilo - namreč smrt. Večno življenje pa je dar, ki si ga nismo zaslužili, ampak smo ga prejeli. Vera v Kristusa, zaupanje Božji besedi, nas preobrazi - in ne naša dela ali obredi, zakramenti "duhovnika" (v krščanstvu ni duhovnikov). In ta vera se potem kaže v tem, da mislimo drugače, čutimo drugače in delamo drugače, kot smo mislili, čutili in delali poprej.
